Anksioznost in depresija
Spopadanje z anksioznostjo in depresijo predstavlja najpogostejši problem duševnega zdravja dandanes. Sta dve sodobni in najpogostejši težavi, ki doletita marsikoga. Ti stanji vplivata na vse aspekte posameznikovega življenja, od dela, prijateljskih odnosov, partnerstva in splošnega počutja.
Anksioznost je naravni odziv na stres in je lahko koristna v majhnih odmerkih. Problem nastane, če je to stanje kronično in negativno vpliva na dnevno rutino, in vsakodnevne aktivnosti. Pogoste posledice so pretirana zaskrbljenost, razrdražljivost, nemirnost, nespečnost, ki lahko zajemajo tudi fizične simptome kot sta glavobol in mišična napetost.
Depresija je razpoloženjska motnja, ki lahko pozvroča žalost, brezupje in izgubo zanimanja za aktivnosti, v katerih smo nekdaj uživali. Izzvana je lahko zaradi genetske predispozicije, ki ima za posledico kemično neravnovesje nevrotransmiterjev v možganih ali predolgega izpostavljanja stresorjem. Simptomi lahko varirajo od rahlih do znatnih in lahko vključujejo spremembe vzorcev spanja, izgubo apetita, težave s koncentracijo, ipd.
Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) je zelo pogosta oblika terapije za anksioznost in depresijo, saj se usmerja na spremembo negativnih miselnih vzorcev in vedenj, ki prispevajo k simptomatiki. Poleg tovrstne terapije so na razpolago tudi farmakološka sredstva, kot so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina, ki uravnavajo količino prenašalcev signalov med možganskimi sinapsami.
Sprememba življenjskega stila, kot je redna telesna vadba, zdravo prehranjevanje in dovoljšen spanec, lahko koristi pri obvladovanju simptomov anksioznosti in depresije. Tudi čuječnost in sprostitvene tehnike, kot naprimer meditacija, lahko blažijo stres in prispevajo k vsesplošni dobrobiti posameznika, na žalost pa niso vedno v vseh primerih dovolj.
Pomembno je poiskati pomoč strokovnjaka kadar sami ne najdemo izhoda iz težkih občutij. To še zlasti velja za primere preplavljenosti s čustvi ali ko sami ne vidimo izhoda daljše obdobje, saj je s pravim pristopom in pravočasnim ukrepanjem možno zaustaviti ta nevrodegenerativni proces. V najslabšem primeru se ga v dobri meri vsaj omeji. Veliko težje je, če postane stanje kronično zaradi predolgega čakanja in neukrepanja. Ne pozabite, iskanje pomoči je znak odgovornosti in poguma in ne šibkosti.