Svoboda mišljenja

Če bi želeli od bliže pogledati način mišljenja kot ga predstavljajo nekateri filozofi, kot so Rene Descartes v primerjavi z Baruchom Spinozo in Blaise Pascalom, bi ugotovili, da se v določenih temeljih ta dva načina mišljenja razlikujeta. Ta razlika se nanaša na način mišljenja, ki je za Descartesa povsem zavesten proces, medtem ko za Spinozo in Pascala ne povsem. Prvi avtor navaja, da je mišljenje povsem ločeno od telesa, medtem ko druga dva nista složna s tem pogledom.

Descartes je v razpravah o strasteh formuliral, da je to, kar je v telesu aktivnost, za dušo vselej pasivnost in obratno. To imenuje »pravilo obratnega razmerja« med dušo in telesom. Če izhajamo iz tega pravila, se nam zdi, da smo svobodni tedaj, ko je to, kar identificiramo s sabo, torej to, kar nam je lastno in bližnje, aktivno - duša, in ne telo. Dokler je to, kar občutimo kot lastno, zgolj aktivno, tudi sami sebe radi obravnavamo kot svobodne (Pfaller 2019).

Drugačna tradicija, ki je nasprotna tej in jo zastopata denimo Spinoza in Pascal, pa pravi, da mišljenje ni zavest in da je zato tudi v odnosu do sebe tako aktivno kot tudi pasivno. V tem primeru razmerje med aktivnostjo in pasivnostjo ni razmerje med dušo in telesom, temveč se, nasprotno, nanaša na telo v njegovem razmerju do telesa in na dušo v njenem razmerju do mišljenja. Tu prepoznamo figuro psihoanalitične teorije: mišljenje ne pokrije vseh svojih misli z zavestjo; obstaja tudi nezavedno mišljenja. In v odnosu do mišljenja zavest opravlja določeno spregledovalno funkcijo (Pfaller, 2019).

Spregled, ki ga v tem odnosu, do mišljenja opravlja zavest, ni le zmota, temveč to, kar Freud označuje z izrazom iluzija. V tem kontekstu, je to nekaj, kar izvira iz želje in je želji tudi podrejeno. Takrat prikazujemo stvari tako, kot to ustreza naši želji, kot bi jih najraje videli. V takšnem procesu vselej prevajamo »potrebe v spoznanja« kot pripominja Bachelard (2013, citirano v Pfaller, 2019). V tem kontekstu lahko razumemo, da svojega mišljenja ne gre obravnavati kot povsem svobodnega, kot bi to sklepal Descartes, temveč toliko manj svobodnega, kolikor bolj je podvrženo spregledu zavesti in s tem posledično (zaslepljeno z iluzijo in) podvrženo želji.

Podobno ugotavljata Strle in Markič (2021), ko navajata, da se je pojem kognicije tradicionalno nanašal predvsem na t.i. višnje spoznavne procese, kot so mišljenje, reševanje problemov, odločanje ipd., pa danes ugotavljamo, da so »višji« spoznavni in na primer afektivni (ali čustveni) procesi neločljivo povezani. Zato težko govorimo o njihovem strogem ločevanju. V zadnjih letih se je izkazalo, da t. i. »nižji« spoznavni procesi, kot so hotenje, stremljenje in čustvovanje, bistveno konstituirajo t. i. »višje« kognitivne procese, kot so npr. sklepanje, reševanje problemov ali odločanje (Strle in Markič, 2021).

V tem kontekstu se sprašujemo koliko in v kakšni meri, se prepoznavamo kot avtonomne mislece v primerjavi z našimi potrebami, ki narekujejo naše mišljenje. Koliko slednjih je že vtkanih v naša raziskovanja in s kakšnimi predznaki ali bolje rečeno »spregledanimi znaki« se lotevamo samoraziskovanja in ali je možno, da se nam naš spregledani del misli ne pusti tako zlahka prepričati v pozitivistnično mišljenje, kot sugerirajo nekatere od propagiranih instant rešitev? Glede na to, da bi se težko strinjali, da pozitivne afirmacije (o obilju, sreči, radosti,...) resnično delujejo, se zdi, da je prisotna tudi globlja dimenzija, kjer so našim mislim vtkane tako določene iluzije v obliki želja, kot tudi iluzije o antagonističnih (ali nasprotnih, zaviralnih) željah oziroma naših notranjih prepovedih (npr. o uspehu, dokončanju projekta, itd.).

Viri:

Robert Pfaller (2019). Interpasivnost. Radost delegiranega uživanja. Založba Maska.

Strle T. in Markič O. (2021). O odločanju in osbeni avtonomiji. Založba Aristej.